Mi 3je – Mitja, Lana in Katja – smo v okviru projekta Erasmus+ teden dni na Malti skupaj z udeleženci iz vse Evrope raziskovali greenwashing oziroma zeleno zavajanje.
Kaj je res ekološko? Velikokrat na policah najdemo izdelke, ki so vse prej kot ekološki, vendar embalaža z videzom in besedili skuša dajati vtis prijaznosti do planeta. Prav ta meja – kje se konča pošten trud in kje se začne zavajanje – je bila ena najbolj zanimivih tem tedna.
Sedem grehov greenwashinga
Najbolj uporabno orodje, ki smo ga spoznali, je sedem grehov greenwashinga – seznam opozorilnih znakov, ob katerih je vredno postati pozoren:
- Skriti kompromis – izdelek je razglašen za zelenega na podlagi ene same lastnosti, ob tem pa se zamolči veliko večji okoljski problem (npr. reciklirana embalaža z ekološko zelo sporno vsebino).
- Brez dokazov – okoljska trditev, ki je ni mogoče preveriti, ker zanjo ni nobenega dokazila
- Ohlapnost – megleni izrazi, kot so »eko«, »naravno« in »zeleno«, ki nimajo pravne definicije in zato lahko pomenijo karkoli.
- Lažne oznake – izmišljeni logotipi in znaki, ki ustvarjajo videz uradnega certifikata, čeprav za njimi ni nikogar.
- Nepomembnost – trditev, ki je sicer resnična, a popolnoma nekoristna (npr. poudarjanje, da izdelek ne vsebuje snovi, ki je tako ali tako že prepovedana).
- Manjše zlo – nekaj je predstavljeno kot »bolj zeleno« znotraj kategorije, ki je sama po sebi nevzdržna.
- Laž – preprosto neresnična okoljska trditev.
Na koga kateri greh deluje, je odvisno tudi od tega, kakšen kupec si. Spoznali smo štiri tipe – metodične (prepriča jih videz dokazov in oznak), spontane (nasedejo čustvom in hitri obljubi), humanistične (odzovejo se na »tako pomagaš drugim«) in tekmovalne – in ugotovili, da prav razumevanje teh tipov pojasni, zakaj isti zavajajoči oglas na enega deluje, drugega pa pusti hladnega.
Da znanje ne bi ostalo na papirju, smo delali intervjuje z mimoidočimi (večina pojma sploh ne pozna) in sami izdelovali zavajajoče reklame – ko enkrat sam uporabiš vseh sedem grehov, jih v trgovini takoj prepoznaš.
Spoznavali smo tudi metode dela z mladimi in izmenjevali dobre ekološke prakse. Najbolj zanimiva se nam je zdela armenska praksa pogozdovanja: če v vrtnariji kupiš sadna drevesa za določen znesek (okoli 100 €), ti jih dajo zastonj – pa še enkrat toliko gozdnih dreves zraven, ki jih moraš zasaditi in dokazati, da si to storil pravilno (!).
Na spoznavnem večeru smo Slovenijo predstavili mi trije, druge skupine pa svoje države – v dvorani, polni zastav, se je rodil prav poseben občutek povezane evropske identitete. Drugi del projekta nas avgusta čaka v Estoniji.
Projekt poteka v okviru programa Erasmus+ pod okriljem International Alliance for Integration and Sustainability.
