Moramo se zavedati, da bi se dolgoročna vizija celotne obnove tega območja lahko uresničila čez 15-20, morda šele čez 30 let. Projekt že obstaja in je del pred leti sprejete vizije dolgoročnega razvoja mesta Krško, vendar je le-ta v popolnem mirovanju. Sedaj je sistemska rešitev omenjenega območja tudi del programske usmeritve društva Modra smer, kar daje slutiti, da se bodo stvari končno premaknile iz mrtve točke.
Uresničitev projekta je seveda odvisna od uspešnosti poslovanja preostalega, še delujočega dela podjetja, ter strateških odločitev čeških lastnikov. Po najbolj črnih scenarijih za podjetje, bi le-to šlo v stečaj, občina bi si s predkupno pravico morala zagotoviti lastništvo, sredi mesta pa bi nastalo novo stanovanjsko in kulturno središče, ki smo ga projektno poimenovali »Bonačevo«. Ime bi nosilo po Franu Bonaču, »očetu« prvotne tovarne celuloze v Krškem. O tem projektu bomo sicer več pisali v prihodnje…
Ampak, zakaj bi sploh tako dolgo čakali? Z manjšim vložkom, oz. povratnimi sredstvi lahko izkoristimo potencial te ogromne lokacije, jo olepšamo ter dajemo priložnost za razvoj podjetništva in ostalih dejavnosti. Lahko jo začnemo graditi v duhu novega, pravega centra mesta Krško.
Koncerti in kino na prostem, barvita umetnost, kulinarične dobrote, center različnih športov, razvoja podjetništva,…so le nekatere od možnih dejavnosti, ki bi se v sinergiji razvijale na danem območju. Razvoj bi potekal v prvotnem industrijskem duhu te zgodovinske lokacije, v saniranih objektih tovarne Vipap, ki več niso v uporabi.
Zelo dober zgled leži dobrih 900 kilometrov severozahodno od nas, v bližini švicarskega mesta Solothurn. Tam leži ob slikoviti reki Aare vasica Attisholz, kjer so v ogromni tovarni, zelo podobno tisti, ki smo jo v njenem polnem obsegu imeli pri nas v Krškem, 130 let proizvajali celulozo. Tovarna se je zaprla leta 2008, lastništvo je prešlo na državno nepremičninsko družbo Halter, ki pa je leta 2016 v sodelovanju z občino in tamkajšnjim kantonom pričel s projektom urbanizacij celotnega območja. To se je za širšo populacijo odprlo že dve leti kasneje. Halter si s postopnim razvojem prizadeva za dolgoročno perspektivo. Ohraniti je treba impresiven videz industrijskega obrata, ki ohranja prvinski zgodovinski izgled. Gre za največje degradirano območje v Švici, kjer se je že prebudilo novo življenje.
Vselili so se prvi uporabniki, sledilo jih bo še več. V naslednjih dvajsetih do tridesetih letih bo ob Aareju nastal kraj, kjer bo mogoče živeti, delati, raziskovati, se izobraževati, uživati, ustvarjati glasbo, ustvarjati umetnost, obedovati, se sprostiti in srečevati.
Z odprtjem leta 2018 je na lokaciji že vzpostavljena široka ponudba. S koncerti v živo, umetniškimi razstavami, ulično umetnostjo, restavracijami in prostornimi odprtimi prostori, kjer lahko območje doživite z vsemi čutili.
koritih živijo ribice.
(vir galerije: lastni arhiv)
Zakaj bi torej čakali in samo negodovali nad izgledom propadajočih stavb v geografskem središču Krškega? Imamo vse možnosti za hiter razvoj. Imamo reko Savo, ki povezuje oba bregova našega mesta. Že od nekdaj smo znani po kvalitetni alternativni glasbi, imamo velik potencial za razvoj športa in kulture, mladi pa se že desetletja pritožujejo, da se v Krškem čez vikende nič ne dogaja. Obogatimo dogajanje in ponudbo ter začnimo z urejanjem bodočega mestnega središča.
Se nadaljuje…
