In ne zato, ker tako pravijo ljudje, in ne zato, ker so nas tako (slabo?) vzgojili. Zato, ker je tako prav.
Obljubo je treba držati, je pa prav, da tudi dobro premislimo, kaj obljubimo.
No, včasih se obljuba nekako kar postavi sama od sebe in potem ni poti nazaj. In zato je včasih, pravzaprav velikokrat, to tudi dobro. Nismo vedeli, kakšno bo leto 2021, pa vendar smo rekli: gremo naprej. In ker smo (za mnoge) brezglavo vztrajali, se na koncu leta pohvalimo z novo urejenim trgom sredi vasi, z ličnim kotičkom ob tročelnem kamnitem mostu, z novim odrom v Kulturnem domu, ki te dni spremlja korake igralcev, ki ustvarjajo zgodbo Martina Krpana. Ob večerih lahko slišimo ljudsko pesem in zvok šivalnih strojev. Nastajajo zgodovinski kostumi. Kmalu jih boste lahko videli.
V gasilskem domu člani »zaljšajo« prostore in upajo na dostojno praznovanje 120. letnice, ki bi morala biti že lani.
V cerkvi se bohotijo največje jaslice daleč naokoli in na trgu je sveta družina v varnem zavetju Podboškega cegla.
Včasih se zdi, da je vse dobro in da je vse tako kot treba.
Ker smo trmasti in brezglavi, smo smelo zakoračili v leto 2022. In vemo, da se bomo držali obljub.
Ker je tako prav.
